Mag. Igor Cvetko

Niko Solce poznam in sledim njeni glasbeni poti že vrsto let. Spominjam se njenih zvočnih meditacij ob prepevanju indijske duhovne glasbe še v njenih dijaških letih, in ko je, nekaj let kasneje, kot Narayani izdala svojo prvo glasbeno zgoščenko. Že takrat je družila ljubezen do duhovne glasbe z bolj občutenim načinom petja, za katerega je sama v šali rekla, da „poje indijske pesmi bolj po cigansko“, da jih čuti „bolj meseno“ in na prav poseben način. Iz tega občutka je verjetno zrasla tudi njena ljubezen do etno glasbe, ki se ji Nika Solce aktivno in predano posveča že več kot 15 let.

Prvi mednarodni preboj je Solcetovi uspel leta 2011, ko je na Festivalu v Woodfordu v mednarodni zasedbi Etnoaustralia nastopila s priznano pevko Sabino Khan. Takoimenovani indo-balkan, ki je bil v veliki meri njena stvaritev, je postal nekakšna Nikina zaščitna znamka, zgoščenka Zamee pa prava uspešnica večletnega sodelovanja tandema Solce-Khan. Obenem je Nika ves čas javno nastopala, prepevala in glasbeno ustvarjala tudi z drugimi glasbenimi sestavi - doma in v tujini. Morda bolj zapaženo je bilo njeno sodelovanje s skupino Faronika ter njeni odmevni nastopi v različnih glasbenih sestavih in/ali celo na samostojnih koncertih po večjih festivalih in glasbenih prireditvah: npr. na Trnfestu ali v Hostelu Celica v Ljubljani pa na gigantskih koncertih Etnohistrije in njeni številni nastopi po raznih krajih po Sloveniji, predvsem po obali in po kar nekaj gostovanjih v inozemstvu.

Nadvse zanimivo pa je bilo videti Niko Solce pred dobrimi tremi leti v navidez popolnoma novi vlogi: v vlogi lutkarice - solistke. V svojih lutkovnih prvencih je zanimivo združila dve področji: lutkarstvo, ki ji je bilo družinsko položeno že v zibelko, in petje. Priredbo rezijanske ljudske pravljice O lisički zviti tički (2014) je doma uspešno predstavila najmlajši publiki, z njo nastopala po vrtcih, šolah, kulturnih domovih in celo na domačem PUF-u, tem nastopom pa je sledilo še povabilo na prestižni Festival Eurokids v Washington, ZDA. Naslednje leto sta prvi rezijanski lutkovni predstavi sledili še dve. Mislim, da ne bo preveč, če rečem, da je Nika Solce pri nas pravzaprav edina lutkarica-solistka, ki v svoje predstave vključuje glasbo (petje ob spremljavi kitare) kot enakovreden del scenskega dogajanja.

V letošnjem letu je Nika Solce izdala novo avtorsko zgoščenko in s katero je ponovno presenetila. Čeprav smo že slišali nekaj njenih uglasbitve posameznih pesniških del (npr. Prešerna, Kosovela, Lainščka, Minattija ...), se je tokrat polotila večjega opusa: 14 otroških pesmi Srečka Kosovela z naslovom „Nesem sončnico na rami“. Spoj Kosovelove poetike in subtilno vodena glasbena govorica Nike Solce sta se v tem delu zlili v enovito doživetje, ki ga bogati avtoričina občutena interpretacija in njeno bogato pevsko izkustvo.

Iz povedanega je razvidno, da se Nika Solce uveljavlja kot inovativna in samosvoja glasbenica in se razvija v razpoznavno interpretko in prodorno ustvarjalko avtorske glasbe.

Mag. Igor Cvetko
etnomuzikolog in lutkar